Tocka, kjer se zacnejo selitve, je v verzih: Sprva smo placevali najemnino, preverjali arhive in menjavali zalozbe, potem smo zaceli trgovati z zrakom in s steklenicami svetlobe, s katerimi smo zdravili hrbte, ki so bili privezani k zeleznim stolom. Takrat so tudi zrak razdelili med tiste, ki niso, in tiste, ki so. Dovolj smo videli, da lahko zapustimo umetne soseske. [...] Razmisljamo o tem, da bi naselili opuscene vrtove, kjer ni ne starih ne novih prerokov. Iscemo tiste, ki ne delijo. Selitve Roberta Simoniska so poezija prehodov, medprostorocasja, motrenja, cujecnosti, rasti. Kot cakanje na hodnikih, stopanje po stopniscu, ko premislimo, opravimo inventuro, precistimo predale, imamo neuporabne jezike in za nami ostaja neizreceno in nekaj tudi odvrzemo. Prav ta »cas«, odlocujoc, zahteven, je lahko bridek, a postavlja cloveka na preizkusnjo. In ce se ne ukloni, samopomiluje, lahko dobi veliko. Pri vsaki selitvi, naj bo prostovoljna ali v katero smo pahnjeni, gre za pahljaco obcutij - zapuscanje, upanje na novo/boljse (Tudi ko vlak stoji, smo le nomadi. Cakamo, da se odpahnejo soncna vrata in skozi njih posije nekdo, ki ve, od kod prihajamo.), nostalgijo, spomine ... Za odmik, osamo, primik k sebi (Si upamo priznati, da nas edino koza odveze od zemlje in zaustavi cas?), tisino, stik z naravo in (pridih starozitnosti, pravljicnosti, naivnosti so le sredstvo) za vaje v prebujenosti. Neizogibno pride novo, pride ocena starega (Dolgo je trajalo, da smo obsodili ujetnike in spregovorili o sebi.), a odpade odvecno, nepomembno. In tak je tudi spoznavni horizont Simoniskovih novih verzov - zreli, odlocnejsi, tudi krajsi verzi (in krajse pesmi, s ponovitvami in poudarjenim ritmom) z ogoljenim jezikom, ki prehaja v simbole, izpisujejo krivice, prostorja brez izhodov, prebujeno zrejo v Potemkinovo vas, kulise padajo, priznavajo, da vidijo vec, kot bi smeli, kot bi bilo dobro ... Zato se sprasujejo tudi o krivdi (Pocutil sem se krivega, ker prihajam iz casa, ki namesto glasu [!] zaupa kodiranim sporocilom. Postalo me je sram, ker se vracam v mesta, kjer verz enacijo s pijansko letargijo in izracuni v misjih indeksih.). In prav ta moment zasuce poezijo R. Simoniska (iz nekoc atmosferskih pejsazev v slikovite kipe z gravurami) v dialosko-dialekticno razmerje, ki temelji na odgovornosti, med govorcem (1. os. ed., ponekod 1. os. mn.) in svetom (nepostenosti). Znana dihotomija vnese pricakovano melanholicno noto (poznamo ze iz prejsnjih zbirk), vendar tudi (kar je novo) kriticno patino in realni optimizem (Nagibamo se k svetlemu jedru.). Kaj prinasajo Selitve? Marsikaj. Niti ni najpomembnejse, kaj selitvam botruje (Ko se prelomijo razdalje v oceh, na ramena pritiskajo nova zivljenja. in Postali smo tihe kretnje in goli obrazi.), niti to, kaj pomenijo (Da bom krozil med tistimi, ki se ne bojijo resnice. in Odlocitve morajo biti natancnejse od korakov, ki hocejo na prehojene steze.). Stejejo spoznanja (Marsikaj, kar gre mimo, je videz.) in najpomembnejse je, da clovek/pesnik/bralec odgovorno od njih vzame, kar mu ponudijo, in dobi ravno toliko, kolikor lahko vzame - to je kot je pripravljen/sposoben sprejeti/razumeti/dojeti - v popotno malho, ko caka na peronu, da pripelje vlak. (Petra Korsic)
Il n'y a pas encore de discussion sur ce livre
Soyez le premier à en lancer une !
Une plume vive, des héros imparfaits et une jolie critique de notre société
Faites votre choix parmi les 20 romans en lice !
Tentez vite votre chance pour gagner l'une des 15 bandes dessinées sélectionnées par le jury
Une interview des auteurs, un défi écriture et des livres à gagner !
